22/03/2026
V terapevtskem prostoru pogosto srečujem zgodbe, kjer besede dolgo časa nosijo težo upanja.
Obljube, razlage, opravičila – vse to lahko za nekaj časa pomiri, ustvari občutek, da se stvari premikajo, da bo “tokrat drugače”.
A sčasoma se začne pojavljati nekaj drugega. Tišina.
Ne tista mirna tišina, ki pomirja, ampak tišina, ki pride po neizpolnjenih obljubah.
Tišina, v kateri ni dejanj. Ni spremembe. Ni odgovornosti.
In prav ta tišina pogosto pove največ.
Takrat se v človeku začne notranji razcep.
Del njega še vedno razume, išče razloge, opravičuje, čaka.
Drugi del pa vedno bolj jasno čuti utrujenost, razočaranje in tudi jezo.
To ni znak šibkosti.
To je znak, da se stik s sabo počasi vrača.
Pomemben preobrat se zgodi, ko začnemo razlikovati med tem, kar nekdo govori, in tem, kar dejansko dela.
Ko si dovolimo videti vzorec, ne samo posameznih situacij.
Ko si priznamo, da upanje brez realne podlage lahko postane oblika lastnega izčrpavanja.
Postavljanje mej v takšnih odnosih ni kaznovanje drugega.
Je način, kako zaščitimo sebe.
Včasih pomeni, da komunikacijo poenostavimo.
Da ostanemo pri dejstvih.
Da ne vstopamo več v kroge ponavljajočih se razlag, ki ne vodijo nikamor.
In predvsem – da si dovolimo nehati čakati.
Ne zato, ker bi izgubili upanje kot tako,
ampak ker začnemo bolj spoštovati svojo realnost, svoje potrebe in svojo vrednost.
To je pogosto tih, a zelo pomemben notranji premik.
Iz prilagajanja – v stik s sabo.
Iz čakanja – v odločanje.
www.barvezivljenja.si
[email protected]
