04/06/2026
Osebna rast skozi razumevanje karakterjev:
prinaša notranji mir, zmanjšuje tesnobo in popravlja odnose.
Stranka, recimo, da ji je ime Tjaša, je imela izziv v odnosu z bratom. Tjaša je vedno znova z njim gladila odnose, poskušala vzdrževati povezanost, razumevanje.
Vedno znova je pri bratu naletela na hladen odziv. Njen brat namreč ni čutil potrebe, da se tolikokrat slišita. To mu ni predstavljalo povezanosti, bolj breme in te sestrine potrebe po tem, da se le slišita, čeprav si nimata dosti povedati, ni razumel.
Tjaša pa je to potrebovala.
V otroštvu sta bila namreč samorastnika in imela je le njega. Edinega, na katerega se je lahko vsaj malo naslonila, do katerega je čutila varnost.
Njen brat je zelo razumski, vedno je v »gužvi«, hiti, ukvarja se s 1001 stvarjo. Pomaga pri vzgoji svojih vnukov, čeprav to ni čisto po godu njenemu sinu in njegovi partnerki.
Poglejmo, kako obe dinamiki brata in sestre izvirata iz dejstva, da sta bila samorastnika.
Tjaša še vedno v odrasli dobi išče povezanost pri bratu. To pozna iz otroštva. Je edini človek, na katerega se je lahko naslonila, da ni bila sama za vse. Zato z njim vzdržuje prekomerno odnose, ga kliče, četudi mu nima kaj povedati. Na tak način z njim kompenzira varnost, da je nekomu pomembna.
Ugaja mu, samo za to, da um dobi občutek, da je za nekoga vredna, nekomu še pomembna. Le tako je globoko v sebi malce mirnejša. Kljub vsemu naleti na gluha ušesa, ti površinski pogovori so bratu odveč, zanj to ne predstavlja povezanosti z njo.
Vedno, kadar bo Tjašin um iskal pripadnost in varnost »na silo«, tega zares nikoli ne bo dobila.
Njen brat pač pravi, da takšna je, to je njen karakter. Tjaši pa se je zato pojavljala tesnoba, panika.
Pravzaprav pa to NI njen karakter, ampak potreba globljega uma, da nazaj dobi varnost.
Ko sva ozavestili, da zavračanje nje pri bratu nima veze z njo, se je šele lahko globlje pomirila.
Drugi del njene rasti pa je graditi znotraj nje varnost in lastno vrednost.
Ozaveščanje delovanja karakterjev, interakcij, ki niso naše in vzorcev je torej en del rasti.
Drugi del pa je, da je treba umu dati nazaj tisto, kar je v otroštvi izgubil.
Namreč, Tjaša je zaklenila lastno vrednost, ker kot samorastnik ni prejemala ljubezni, pozornosti od staršev. Zato je to začela kompenzirati pri bratu.
In tako se še v pozni odrasli dobi zanaša nanj, celo želi mu ugajati, se prilagajati. Vedno znova. Zato, da um dobi tisto malo vrednosti in povezanosti z nekom.
Kaj pa brat? To, da je moral prevezi v otroštvu odgovornost zase in preživeti, ga je pahnilo v razum. Slednji je namreč nadomestilo varnosti, v smislu, če je logično, po pravilih, popredalčkano, perfektno, je varno.
Takoj, ko nekaj kompenziramo z razumom pomeni, da smo zaprli v sebi en del čustev, zaupanja vase in v proces življenja.
»Ni varno biti ranljiv, ker je treba preživeti. Le skozi razum in logiko sva lahko varna «, pravi bratov um.
Tako je nezavedno Tjašin brat videl vsako ranljivost, razkritje čustev in možnost biti s kom povezan, kot ne-varnost. Zato mu je
Tjaša šla na živce ravno v tem delu. Pritiskala je točno na to njegovo rano.
In ravno zaradi tega dela, od njega ni nikoli zmogla zares dobiti povezanosti, ki jo je želela čutiti pri edini osebi, kjer jo je v otroštvu čutila.
Pri edini osebi, pri kateri se je naučila kot majhna, da je to varno čutiti in se nasloniti nanj.
Svet znotraj nas.
Ines
.si
