26/02/2021
Če pobrskam po svojem spominu, je bila želja pomagati drugim, v meni prisotna že dolgo.
A sem tekom življenja nekako pozabila na svoje želje. In ne le na želje... v vsej naglici sem dejansko pozabila nase.
Kdo sem, kaj je moje poslanstvo, kaj me osrečuje.
Moj pravi jaz je ponovno začel prihajati na plano po petem porodu - porodu na domu. Pravijo, da mora vsaka stvar dozoreti in ko je pravi čas, se zgodi.
Želja po porodu na domu je v meni tlela več kot 10let. In med zadnjo nosečnostjo sem vedela, da je prišel čas, da to doživim.
Ob sami misli, da bi tudi tokrat šla rodit v porodnišnico, mi je postalo slabo, začelo me je dušiti. Moje telo se je dejansko fizično uprlo še enemu porodu v porodnišnici...
Čeprav sem bila prepričana, da so bile moje predhodne porodne izkušnje dokaj lepe, ena celo naravna, sem šele v zadnji nosečnosti in porodu na domu, spoznala, kaj pomeni naraven in dejansko lep porod.
In ne le to, ta porod mi je razodel, kakšna moč se skriva v nas, ženskah. Če želimo, lahko neodvisne od kogarkoli, premikamo gore. In hkrati tudi, da če imamo ob sebi prave ljudi, je lahko čudovito nekoga zaprositi za pomoč, se na nekoga upreti.
Da to ne pomeni, da nismo same dovolj sposobne, da ne znamo same preživeti, ampak da se imamo dovolj rade, da si dovolimo reči... Prosim, pomagaj mi...