Movement by Karim, Peruzzijeva 103a, Ljubljana (2026)

11/06/2026

Na stres se lahko odzovemo na dva načina.

Prvi način je evstres. Takrat imamo dovolj notranje stabilnosti, znanja in moči, da situacijo uredimo. Aktiviramo se, naredimo, kar je potrebno, in se potem spet umirimo. Telo gre iz napora nazaj v sproščenost.

S takšnimi izkušnjami rastemo in napredujemo. Postajamo bolj kompetentni, bolj učinkoviti in bolj povezani s sabo. Vsakič, ko nekaj uspešno uredimo, okrepimo zaupanje vase in izboljšamo način, kako delujemo.

Drugi način pa je distres. Do njega pride, ko problema ne znamo, ne moremo ali ne smemo rešiti. Ko ostanemo ujeti v situaciji brez izhoda.

Takrat telo ostane v stalni aktivaciji. Ni več celostne sprostitve. Pojavi se občutek nemoči, napetost se kopiči, energija, ki bi morala iti v akcijo ali spremembo, pa ostane ujeta v telesu.

Če to stanje traja, se začnejo težave. Fizične, psihološke in čustvene. In prav tukaj se skriva pomemben uvid: kronične težave se pogosto ne začnejo, ko telo začne boleti, ampak v situacijah, kjer nismo mogli reagirati.

Ko se znajdemo v stiski in ne najdemo rešitve, telo naredi to, kar zna - ustavi se in zamrzne.
Če takšno stanje traja dlje časa, postane navada. In iz akutne nemoči nastane kronična nemoč.

Problem sicer ostaja, ampak ga začnemo ignorirati. Kot da ga ne vidimo več. Telo pa ga še vedno nosi. Mišice ostanejo napete, dih postane plitek, živčni sistem pa ujet med naporom in umikom. Nastane situacija v kateri smo hkrati v stresu, ki zahteva primeren odziv in v blokadi, ki nam primeren odziv onemogoča.

Ker problema ne uredimo, energija ostane v telesu. Najprej kot napetost. Potem kot bolečina. Kasneje kot kronične težave. Če to traja predolgo, se telo izčrpa. Pojavi se utrujenost, brezvoljnost, depresija, izgorelost.

Pomembno pa je razumeti, da tudi distres ni sovražnik. Če ga uspemo predelati in iz njega nekaj naučiti, nas lahko okrepi. Postanemo bolj zreli, bolj stabilni in bolj sposobni, da naslednjič reagiramo drugače. Zato cilj ni, da stres odstranimo, ampak da ga znamo pretvoriti.

Iz nemoči v delovanje.
Iz napetosti v gibanje.
Iz zmede v jasnost.

Somatska praksa nam pri tem pomaga.
Uči nas, kako začutiti, kdaj smo v stresu, kako umiriti telo in kako postopoma izbrati drugačen, bolj učinkovit in zrel odziv.

Ko začnemo čutiti, dobimo možnost izbire.
In ko imamo možnost izbire, lahko začnemo spreminjati svoje stanje in svoje življenje.

https://karim-movement.com

09/06/2026

Včeraj smo zaključili 20-dnevni spletni program.

Dvajset dni skupnega raziskovanja telesa, gibanja, dihanja in živčnega sistema.

V času, ko smo navajeni iskati hitre rešitve, me vedno znova navdihuje, ko vidim ljudi, ki so pripravljeni upočasniti in nameniti pozornost sebi. Ne zato, da bi nekaj na silo popravili, ampak da bi začeli bolje čutiti in razumeti, kaj jim telo sporoča.

V zadnjih tednih smo raziskovali reflekse, mišični tonus, dihanje, senzorno-motorično zavedanje in vpliv vsakodnevnih obremenitev na naše telo. Učili smo se opazovati, čutiti in ustvarjati več izbire v svojih odzivih.

Veliko ljudi v program pride z željo po manj bolečine, več energije ali boljšem počutju. Pogosto pa na poti odkrijejo nekaj še pomembnejšega.

Da telo ni problem, ki ga je treba popraviti.

Telo je proces, ki ga je treba razumeti.

Bolj ko se naučimo poslušati telo, manj se moramo boriti z njim. Več kot imamo občutka za svoje notranje dogajanje, lažje prepoznamo, kdaj potrebujemo gibanje, počitek, podporo ali spremembo smeri.

Somatika ni hitra rešitev.

Je proces vračanja k sebi.

Proces, v katerem postopoma zmanjšujemo avtomatizirane napetosti, izboljšujemo stik s telesom in ponovno odkrivamo sposobnost svobodnega gibanja, dihanja in delovanja.

Hvala vsem udeležencem za zaupanje, odprtost in pripravljenost raziskovati.

Vsak tak program me znova spomni, da sprememba ni nekaj, kar ustvarimo od zunaj. Sprememba se začne takrat, ko začnemo drugače zaznavati sebe.

Manj napetosti.
Več zaznavanja.

Manj avtomatizma.
Več izbire.

Manj preživetja.
Več življenja.

www.karim-movement.com

03/06/2026

Ko govorimo o refleksu zelene luči, govorimo o enem najbolj temeljnih vzorcev delovanja človeškega živčnega sistema.

To je refleks, ki organizem pripravlja na akcijo.

Aktivira se, kadar se želimo premakniti naprej, nekaj doseči, raziskovati okolje, delati, ustvarjati, tekmovati, skrbeti za druge ali se odzvati na zahteve življenja.

Gre za naraven, zdrav in nujno potreben odziv.

Brez refleksa zelene luči ne bi mogli vstati iz postelje, hoditi, delati, se ukvarjati s športom ali učinkovito sodelovati s svetom okoli sebe.

Če bi ta refleks opazovali v telesu, bi videli značilen vzorec ekstenzije.

Glava se dvigne.
Pogled se usmeri naprej.
Mišice vratu in hrbta se aktivirajo.
Prsni koš se razširi.
Ramena se pomaknejo nazaj.
Hrbtenica se podaljša in iztegne.
Medenica se nagne naprej.
Noge se pripravijo na gibanje.

Celotno telo se organizira v smer aktivnosti, budnosti in pripravljenosti na delovanje.

To je vzorec, ki nam omogoča pokončno držo, gibanje in učinkovito interakcijo z okoljem.

Sam refleks ni problem.

Pravzaprav je eden ključnih razlogov, da smo ljudje sposobni ustvarjati, graditi, raziskovati in se razvijati.

Težava nastane takrat, ko refleks zelene luči zaradi dolgotrajnega stresa, pretirane odgovornosti, tekmovalnosti, stalne storilnosti ali življenjskih pritiskov ostane aktiviran tudi takrat, ko ga ne potrebujemo več.

Takrat živčni sistem izgubi sposobnost popolne sprostitve.

Mišice vzdolž hrbtne strani telesa ostajajo rahlo ali izrazito aktivirane tudi v mirovanju.

Kar je bilo nekoč začasen odziv, postane kronična navada.

V klinični somatiki to pogosto razumemo kot obliko senzorno-motorične amnezije.

Možgani postopoma izgubijo natančno zaznavanje stopnje mišične kontrakcije.

Človek začne svojo kronično napetost doživljati kot normalno stanje.

Ne zaveda se več, koliko energije porablja za vzdrževanje teh vzorcev.

To pogosto opazimo kot:

povečan ledveni lok,
trd in boleč križ,
napetosti med lopaticami,
omejeno gibljivost prsnega koša,
zategnjen vrat,
občutek teže v hrbtu,
plitko ali neučinkovito dihanje,
utrujenost,
obrabo sklepov,
kronične bolečine v hrbtenici, kolkih in ramenih.

Veliko ljudi poskuša te težave reševati z raztezanjem, masažami ali popravljanjem drže.

Čeprav lahko takšni pristopi začasno pomagajo, pogosto ne odpravijo vzroka težave.

Vzrok namreč ni zgolj v mišicah.

Vzrok je v načinu, kako živčni sistem organizira gibanje in vzdržuje mišični tonus.

Zato je pristop v somatski praksi drugačen.

Ne poskušamo telesa prisiliti v sprostitev.

Ne poskušamo ga popravljati od zunaj.

Ne borimo se proti napetosti.

Namesto tega se učimo napetost občutiti.

Raziskati.

Razumeti.

In jo zavestno regulirati od znotraj.

S pomočjo počasnega, nežnega in zavestnega gibanja refleks zelene luči namenoma aktiviramo.

Ne zato, da bi ga okrepili, ampak da bi ga lahko bolj jasno zaznali.

Ko lahko zaznamo kontrakcijo, se lahko naučimo tudi sprostitve.

To je eden temeljnih principov pendikulacije.

Zavestna kontrakcija.
Zavestno zaznavanje.
Zavestna sprostitev.

Na ta način živčnemu sistemu omogočimo, da ponovno vzpostavi natančnejši nadzor nad mišicami in izboljša komunikacijo med možgani ter telesom.

Posledica ni zgolj manj napetosti.

Pogosto se izboljša kakovost gibanja.

Dihanje postane bolj svobodno.

Hoja bolj lahkotna.

Drža bolj uravnotežena.

Poraba energije manjša.

Telo začne delovati z manj napora in več učinkovitosti.

Veliko ljudi po takšni praksi opazi, da se počutijo višje, lažje in bolj pretočno.

Kot da bi telo končno prenehalo opravljati delo, ki ga nikoli ni bilo potrebno opravljati.

In to je pomembno razumeti.

Kronična aktivacija refleksa zelene luči ne vpliva samo na mišice.

Vpliva na dihanje.

Na koordinacijo.

Na ravnotežje.

Na zaznavanje telesa.

Na kakovost regeneracije.

Na raven energije.

Na sposobnost sprostitve.

Na celotno kakovost življenja.

Ko živčni sistem ponovno odkrije razliko med aktivacijo in sprostitvijo, se začne vračati nekaj zelo pomembnega.

Svoboda izbire.

Sposobnost, da se aktiviramo, ko je to potrebno.

In da se sprostimo, ko aktivacija ni več potrebna.

Prav ta sposobnost prehajanja med akcijo in počitkom predstavlja enega od temeljev zdravega gibanja, učinkovitega delovanja in dolgoročnega dobrega počutja.

Zdaj pa pojdimo v prakso in tega ne poskušajmo razumeti samo z razumom.

Začutimo ga skozi gibanje, dihanje in neposredno izkušnjo lastnega telesa.

👇🏻

https://karim-movement.com

28/05/2026

Ko govorimo o refleksu rdeče luči, govorimo o enem najbolj osnovnih zaščitnih vzorcev našega živčnega sistema.

To je refleks, ki se aktivira, ko telo zazna nevarnost, stres, strah, pritisk ali preobremenitev. Telo se začne nezavedno zapirati v zaščito.

Glava gre naprej.
Ramena se dvignejo.
Prsni koš se zapre.
Trebuh se stisne.
Dihanje postane plitkejše.
Razvijamo kronične bolečine.

Celoten organizem gre v kompresijo.

To samo po sebi ni problem. Ta refleks je pomemben del našega preživetja.

Težava nastane, ko telo v tem vzorcu ostane ujeto predolgo.

Takrat se pogosto pojavijo:
• napet vrat in ramena
• stisnjen prsni koš
• plitko dihanje
• občutek teže v telesu
• utrujenost
• tesnoba
• kronične bolečine

V somatski praksi se proti temu vzorcu ne borimo.

Vanjo vstopimo počasi, zavestno in nežno.

Refleks občutimo od znotraj, ga raziskujemo in se nato učimo, kako ga postopoma sprostiti.

To je bistvo somatskega učenja.

Ne gre za siljenje telesa v pravilno držo.
Gre za to, da živčni sistem dobi novo izkušnjo.

Ko se telo začne počutiti bolj varno, se lahko postopoma zmanjša kronična zakrčenost.

Dihanje postane bolj svobodno.
Gibanje bolj lahkotno.
Spanje bolj kvalitetno.
Odzivi na stres bolj zreli.
Telo porabi manj energije in jo začne ustvarjati več.

Kot da bi postopoma spuščali ročno zavoro.

👇🏻

https://karim-movement.com

26/05/2026

Počasno somatsko gibanje je več kot tehnika, to postane praksa prisotnosti. Vsak gib, vsak dih, vsak korak postane priložnost za spoznavanje sebe. Ne gre le za to, kaj delamo, temveč zakaj in kako to delamo.

Kje zadržujemo napetost? Kdaj prehitevamo? Kaj želimo preskočiti?

Ko si dovolimo biti počasni, se nam začnejo razkrivati plasti, ki jih sicer ne bi nikoli zaznali. Gibanje postane način dialoga s telesom, ne več le naloga, ki jo je treba opraviti. Upočasnitev je torej oblika spoštovanja…do sebe, do procesa in do življenja.
In ravno v tem spoštovanju se rojevajo globlje spremembe.
Ne skozi napor, temveč skozi pozornost.

Ne skozi hitrost, temveč skozi prisotnost.

24/05/2026

Telo je ustvarjeno za spiralno gibanje, ne za togost.

Ena izmed stvari, ki me skozi leta somatskega raziskovanja vedno znova fascinira, je to, kako hitro telo začne delovati drugače, ko mu damo boljšo organizacijo gibanja in več jasne senzorične informacije.

Veliko ljudi svoje telo doživlja predvsem skozi simptome. Napet vrat. Tog križ. Zakrčen trebuh. Boleči kolki. Oteženo dihanje. Občutek stisnjenosti.

Redkeje pa se vprašamo, kako je telo sploh organizirano in zakaj deluje tako, kot deluje.

Ko sem začel globlje raziskovati somatsko gibanje, mi je postalo zelo jasno, da veliko kronične napetosti ni posledica “slabih mišic”, ampak slabe komunikacije med živčnim sistemom in telesom.

Če možgani ne dobijo jasne senzorične informacije, tudi motorični odgovor ne more biti kakovosten.

Preprosto povedano: če ne čutimo dobro, se tudi ne moremo dobro gibati.

To se zelo jasno pokaže že pri trebušni steni.

Ko dvignemo glavo in opazujemo odnos med sramno kostjo, rebri in trebuhom, hitro postane očitno, kako močno kronična napetost v sprednjem delu telesa vpliva na celoten organizem.

Če je trebuh stalno zakrčen, ni problem samo v občutku napetosti.

Takšna kompresija zmanjšuje prostor za trebušno prepono. Dihanje postane bolj plitko. Notranji organi izgubijo optimalen prostor za gibanje. Peristaltika se spremeni. Spiralno gibanje je blokirano. Telo začne delovati iz bolj stresnega fiziološkega stanja.

Marsikdo to dojema kot normalno, ker tako živi že leta. Ampak normalno in običajno ni vedno isto kot zdravo.

Kar me je skozi prakso še posebej nagovorilo, je spiralni princip gibanja. Človek ni zasnovan za linearno, togo in segmentirano gibanje.

Hoja je spiralna.
Tek je spiralni.
Tudi gibanje vratu, hrbtenice, prsnega koša in medenice temelji na rotaciji, koordinaciji in prenosu sil skozi center telesa.

Ko začnemo gibati samo noge izolirano, hitro občutimo omejitve. Ko pa v gibanje vključimo medenico, prsni koš, hrbtenico, glavo in roke, se zgodi nekaj zanimivega.

Gibanje postane večje.
Mehkejše.
Bolj tekoče.
Manj naporno.

Zakaj?

Ker telo začne delovati kot celota.

Vedno znova opažam isto pri sebi in pri ljudeh, s katerimi delam. Ko se center telesa ponovno prebudi in začne sodelovati, periferija potrebuje bistveno manj napora.

Ko pa se center “zaklene”, telo začne kompenzirati. Takrat nastane senzorično-motorična amnezija.

Določeni deli telesa postanejo kronično napeti, drugi neaktivni, nekateri segmenti prevzamejo preveč dela, drugi premalo.

In potem ljudje pogosto mislijo, da je težava v kolku, vratu ali križu. Pogosto pa gre za težave v organizaciji celotnega sistema.

Somatska praksa me je naučila zelo pomembne stvari:

gibanje ni samo vadba. Je učenje.

Je proces, kjer živčni sistem ponovno izboljšuje komunikacijo s telesom.

Ko izboljšamo senzorično zaznavanje, izboljšamo motorično kontrolo.

Ko izboljšamo kontrolo, izboljšamo kakovost gibanja.

Ko izboljšamo kakovost gibanja, se sčasoma začne spreminjati tudi struktura.

To je bistvena razlika.

Veliko ljudi verjame, da staranje nujno pomeni več togosti, manj gibljivosti, več bolečin in manj vitalnosti.

Moja izkušnja je drugačna.

Pri sebi in pri drugih vedno znova vidim, da telo ostaja sposobno spremembe.

Lahko postane mehkejše.
Lahko postane bolj koordinirano.
Lahko diha bolje.
Lahko se giblje z več lahkotnosti.

Ampak samo, če ga ne poskušamo nenehno siliti.

Struktura sledi funkciji.

Najprej moramo spremeniti način delovanja.
Šele potem se začne spreminjati telo.

Zato ne želim graditi telesa, ki je kot hrast- močno, a togo.
In ne telesa, ki je kot vrba - mehko, a brez stabilnosti.

Bolj me zanima kakovost bambusa.

Prožnost.
Odzivnost.
Stabilnost.
Prilagodljivost.
Moč brez nepotrebne rigidnosti.

Iskreno verjamem in izkušam, da je to veliko bolj naravna smer človeškega razvoja.

Odpravite kronične težave:

https://karim-movement.com

21/05/2026

Z veseljem delim, da smo lansirali novo spletno stran, skupaj z osveženim logotipom.

https://karim-movement.com

To ni samo vizualna sprememba, ampak korak v jasnejšo predstavitev mojega dela, pristopa in vsega, kar skozi leta gradim na področju somatskega dela, gibanja in učenja skozi telo.

Na novi strani boste našli več o meni, mojem pristopu, programih, individualnem delu in vsebinah, ki jih ustvarjam.

Ob tem želim iz srca izraziti veliko hvaležnost Petri, Lukatu in Janji za vso pomoč, podporo, znanje, kreativnost in sodelovanje pri nastajanju te zgodbe. Takšni projekti ne nastanejo sami. Nastanejo skozi skupno vizijo, veliko dela, potrpežljivosti in kakovostnega sodelovanja. Hvala vsem trem za vaš prispevek k projektu.

Z veseljem vas povabim, da si novo spletno stran ogledate in mi napišete, kako se vam zdi. Kako vam deluje nova podoba? Je stran pregledna, jasna in prijetna za uporabo?

Vsak iskren komentar, vtis ali feedback bom zelo cenil.

Nova spletna stran:

https://karim-movement.com

Petra(marketing): http://petra.slanic.me/

Luka(izdelava spletne strani): https://invisio.si

Jana(logotip): https://kofein.si

21/05/2026

Z veseljem delim, da smo lansirali novo spletno stran, skupaj z osveženim logotipom.

https://karim-movement.com

To ni samo vizualna sprememba, ampak korak v jasnejšo predstavitev mojega dela, pristopa in vsega, kar skozi leta gradim na področju somatskega dela, gibanja in učenja skozi telo.

Na novi strani boste našli več o meni, mojem pristopu, programih, individualnem delu in vsebinah, ki jih ustvarjam.

Ob tem želim iz srca izraziti veliko hvaležnost Petri, Lukatu in Janji za vso pomoč, podporo, znanje, kreativnost in sodelovanje pri nastajanju te zgodbe. Takšni projekti ne nastanejo sami. Nastanejo skozi skupno vizijo, veliko dela, potrpežljivosti in kakovostnega sodelovanja. Hvala vsem trem za vaš prispevek k projektu.

Z veseljem vas povabim, da si novo spletno stran ogledate in mi napišete, kako se vam zdi. Kako vam deluje nova podoba? Je stran pregledna, jasna in prijetna za uporabo?

Vsak iskren komentar, vtis ali feedback bom zelo cenil.

Nova spletna stran:

https://karim-movement.com

Petra(marketing): http://petra.slanic.me/

Luka(izdelava spletne strani): https://invisio.si

Jana(logotip): https://kofein.si

19/05/2026

V življenju je pogosto bistveno lažje slediti zunanjim pričakovanjem kot notranjemu glasu. Prilagajanje drugim, njihovi volji, željam in projekcijam namreč prinaša občutek varnosti, sprejetosti in potrditve. V globljem smislu telo to zazna kot mehanizem preživetja: če bom ugajal, če bom ustregel, bom varen. Ta avtomatski somatski odziv je pogosto zakoreninjen že v zgodnjih razvojnih izkušnjah, kjer se notranja stabilnost oblikuje prek zunanjega odziva okolice. Posledično se strategije ugajanja in samoizdajanja lahko zdijo naravne, celo potrebne.

Prilagajanje, četudi kratkoročno deluje kot pomiritev notranjih napetosti, dolgoročno zahteva visoko ceno. Ta cena se pogosto ne kaže na očitnih ravneh, temveč subtilno razkraja stik s sabo. Izgubljati začnemo lastno usmerjenost, jasnost misli, stik s srcem in telesno zaznavo. Naša notranja orientacija(kompas), ki nas vodi v avtentično delovanje se zamegli. Telo začne na to izgubo odgovarjati. Pojavi se nepojasnjen nemir, kronična utrujenost, občutki praznine, razpršenosti, notranje napetosti, ki jih ne znamo več povezati s konkretnimi dogodki. Vse na zunaj je lahko urejeno, funkcionalno, “v redu”, vendar znotraj sebe čutimo, da nekaj bistvenega manjka.

Ta notranji razkorak med tem, kar živimo, in tem, kar v resnici smo, ustvarja tiho, a močno somatsko disonanco. Telo sporoča resnico skozi senzacije: stiskanje v prsnem košu, tiha, komaj zaznavna jeza, tesnoba, občutek praznine v trebušni votlini, težo v ramenih, nezmožnost globokega diha. To niso naključni telesni simptomi, to so subtilni signali, da živimo mimo sebe, da smo v razmerju, sistemu ali načinu delovanja, ki ni v skladu z našo notranjo resnico.

Odločitev, da začnemo slediti sebi, je pogosto vse prej kot lahka. Ne pomeni bega od odgovornosti ali uporništva, temveč zahteva pogum, jasnost in notranjo zrelost. Včasih to pomeni reči “ne” tam, kjer smo nekoč avtomatično rekli “da”. Včasih pomeni izbrati pot, ki ni podprta, razumljena ali potrjena od okolice, pa vendar v globini čutimo, da je naša. S tem tvegamo izgubo določenih odnosov, družbenih vlog ali pripadnosti, a hkrati ohranimo nekaj veliko dragocenejšega: stik s sabo.

Avtentičnost ne pomeni, da postanemo togi, nedostopni ali brez empatije do drugih. Pomeni pa, da zmoremo reči “da” predvsem takrat, ko ne izdamo sebe svoje morale in etike. Da v vsakem dejanju ostajamo povezani s svojo celovitostjo, prisotnostjo in notranjo resnico. To ne pomeni, da ne upoštevamo drugih, pomeni, da jih upoštevamo tudi, ne pa za ceno sebe.

Telo je v tem procesu najzanesljivejši kompas. Ni le fizični nosilec našega bivanja, temveč subtilen merilnik notranje resničnosti. Ko živimo v skladu s sabo, se telo sprosti. Dih postane poln, gibanje lahkotno, srčni utrip umirjen. Ko nismo več ujeti v prisilo ugajanja, se osvobodi prostor za avtentične odnose, takšne, v katerih nismo več prisotni kot maska ali oklep, temveč kot celovito, prisotno in živo človeško bitje.

V tej resnici se spremeni tudi kakovost našega odnosa do sveta. Stiki z drugimi postanejo bolj pretočni, jasni in resnični, saj ne izhajajo več iz potrebe po potrditvi, temveč iz svobodne izbire. In največ, kar lahko v tem svetu damo, je ravno to: sebe nepopolnega, a pristnega, prisotnega, iskrenega in resničnega.

Objem vsem ❤️

Karim Al Saleh

https://karim-movement.com

17/05/2026

Bolj ko jasno čutimo, zaznavamo in razumemo, kaj se dogaja v našem telesu, bolj zanesljivo lahko zaupamo lastni izkušnji.

Način, kako zaznavamo sebe, neposredno vpliva na način, kako delujemo v vsakdanjem življenju, v odnosih in pri sprejemanju odločitev.

Vendar kakovost zaznave ni samoumevna.

Če je živčni sistem dlje časa obremenjen s kroničnim stresom, bolečino ali ponavljajočimi se obrambnimi vzorci, se sposobnost natančnega zaznavanja pogosto zmanjša. To v klinični somatiki razumemo tudi skozi koncept senzorno-motorične amnezije, kjer določeni vzorci kronične mišične napetosti postanejo nezavedni in jih posameznik začne doživljati kot normalno stanje.

Ko telo izgubi jasno notranjo referenco, se lahko zmanjša občutek orientacije, regulacije in zaupanja v lastno zaznavo.

Somatska praksa je proces ponovnega učenja.

Skozi počasno, zavestno gibanje, usmerjanje pozornosti in pendikulacijo izboljšujemo komunikacijo med možgani, živčnim sistemom in telesom. S tem postopoma razvijamo boljšo propriocepcijo, interocepcijo, večjo sposobnost samoregulacije in procesiranja.

Bolj ko je zaznava jasna, manj smo vodeni iz avtomatskih kompenzacijskih vzorcev. Bolj ko se izboljša stik s telesom, bolj premišljeno, usklajeno in učinkovito lahko delujemo tudi navzven.

Kakovosten stik s telesom ni le vprašanje počutja.

Je temelj boljše samoregulacije, gibanja in odnosa do sebe ter okolja.

https://karim-movement.com

Movement by Karim

11/06/2026

09/06/2026

03/06/2026

28/05/2026

26/05/2026

24/05/2026

21/05/2026

21/05/2026

19/05/2026

17/05/2026

Address

Website

Alerts

Contact The Business

Shortcuts

Share

Category