15/07/2026
Po številnih pogovorih z ljudmi, ki že vrsto let delujejo v zdraviliščih, sem prišel do zelo zaskrbljujočega spoznanja. Resnično obnovitvenih rehabilitacij je iz leta v leto manj. V številnih primerih jih praktično ni več, tam kjer še obstajajo, pa so pogosto bistveno okrnjene.
Velik del programov se danes izvaja preko društev, vendar ti programi ne morejo nadomestiti celostne zdraviliške rehabilitacije. Obseg fizioterapije je pogosto premajhen, čas obravnave je omejen, multidisciplinarna obravnava pa je marsikje postala izjema in ne več pravilo.
To najbolj občutijo ljudje s težkimi obolenji hrbtenjače, bolniki z redkimi boleznimi, osebe po zahtevnih operacijah ter številni kronični bolniki, ki za ohranjanje svojega zdravstvenega stanja potrebujejo redno in strokovno vodeno rehabilitacijo. Prav te skupine so pogosto spregledane, čeprav njihove potrebe niso nič manjše, ampak zaradi narave bolezni pogosto celo večje.
V zadnjih letih je zelo očitno krčenje pravic na področju obnovitvene rehabilitacije. To opažajo zaposleni v zdraviliščih, bolniki in njihove družine. Vse več ljudi ostaja brez možnosti, da bi po zaključenem zdravljenju ohranili doseženo funkcionalnost in preprečili nadaljnje slabšanje zdravstvenega stanja.
Ob tem se zastavlja pomembno vprašanje. Ali zdravstveni sistem res varčuje, če ljudem odvzame kakovostno rehabilitacijo?
Fizioterapija ni dodatek zdravljenju. Je eden njegovih najpomembnejših stebrov. Z redno in strokovno rehabilitacijo se ohranja gibljivost, mišična moč, ravnotežje in samostojnost. Zmanjšuje se bolečina, preprečujejo se kontrakture, preležanine, padci, zapleti po operacijah in številne druge posledice bolezni. Še pomembneje pa je, da se zmanjšuje potreba po novih operativnih posegih, hospitalizacijah in dolgotrajni institucionalni oskrbi.
Ko bolnik izgubi dostop do ustrezne rehabilitacije, ne izgubi le nekaj terapevtskih obravnav. Pogosto izgubi del svoje samostojnosti, možnost za delo, socialno vključenost in dostojno kakovost življenja. Posledice nosijo posameznik, njegova družina in nenazadnje tudi celotna družba.
Paradoks je, da se na eni strani govori o preventivi, aktivnem staranju in učinkovitem upravljanju kroničnih bolezni, na drugi strani pa se zmanjšuje dostop do enega najbolj učinkovitih ukrepov, ki dokazano preprečuje poslabšanje zdravstvenega stanja in zmanjšuje stroške zdravljenja.
Obnovitvena rehabilitacija ni razkošje in ni privilegij. Je nujen del zdravstvene obravnave. Je naložba v človeka, v njegovo dostojanstvo, samostojnost in prihodnost. Družba, ki začne varčevati pri rehabilitaciji najranljivejših, dolgoročno ne prihrani ničesar. Plača pa visoko ceno v slabšem zdravju ljudi, večji odvisnosti od pomoči in višjih stroških zdravstvenega ter socialnega sistema.
O tem bi morali govoriti veliko glasneje. Ne zaradi posameznih interesov, temveč zaradi vseh bolnikov, ki danes potrebujejo rehabilitacijo, jutri pa jo bo morda potreboval vsak izmed nas.
Ministrstvo za zdravje Varuh človekovih pravic priljubljeni oboževalci