Celovredna

16/04/2026

To vprašanje dobim pogosto. In dolgo nisem imela enostavnega odgovora.

Kako naj opišem svoje delo?
Ni terapija.
Ni coaching.
In niso samo razbremenilni pogovori.

Kar delam z mamami, je nekaj drugega. Je prostor, kjer mama prvič zares razume, kaj se ji dogaja.

Ne gledava samo tebe. Gledava tudi pogoje, v katerih materiniš. Odnose, ki jih držiš skupaj. In breme, ki ga nosiš.

Ne iščeva, kaj je s tabo narobe. Pomagam ti razumeti, da ni vse, kar doživljaš, samo tvoje. (In ne, nisi sama kriva za vse, kar ne deluje.)

Moje delo temelji na razumevanju materinstva kot izkušnje, ki je osebna, odnosna in družbena hkrati.

Ker ne materiniš v praznem prostoru. In ko začneš to videti, se nekaj spremeni.
Več razumevanja do sebe. Manj samo-obsojanja.

Če imaš dovolj tega, da moraš vedno ti nekaj popraviti, izboljšati, zdržati, se prilagoditi, potem je mogoče čas za drugačen pogovor.

Kdaj si se nazadnje pogovarjala o sebi, brez občutka, da nekoga obremenjuješ?

🗓️ V naslednjem tednu (pred prvomajskimi počitnicami) odpiram 2 mesti za individualni pogovor.
➡️ Pogovoru bom tokrat dodala še en nadaljevalni stik čez 14 dni, da lahko skupaj pogledava, kaj se je vmes premaknilo in da v tem ne ostaneš sama.

Če čutiš, da potrebuješ tak prostor, napiši “pogovor” v komentar ali mi pošlji sporočilo.

Petra - mentorica za mame, ki želijo materiniti po svoje
Spremljaj - ker si VREDNA sebe CELE.

13/04/2026

“Tega nimam komu povedati,” je stavek, ki ga vedno znova berem v anonimnih objavah mamic. In njihove stiske niso majhne.

Biti mama danes ni lahko. Imamo ogromno informacij, možnosti, pripomočkov, hkrati pa smo mame pogosto bolj izolirane in osamljene kot kadarkoli.

Zaradi deljenja na prav/narobe je težko najti nekoga, ki bi samo poslušal. Ki bi dopustil, da delaš po svoje. Ne glede na to, kaj izbereš, se vedno najde nekdo, ki pove, da delaš narobe.

In ko poveš, da ti je težko, hitro slišiš: “Sama si kriva.” Ali pa dobiš “enostavno rešitev”, ki zaradi tvojih okoliščin sploh ni izvedljiva. Zato so mame pogosto raje tiho.

Ampak jaz ne verjamem v tišino. Ta stisko samo poglablja. Verjamem, da je nujno, da spregovorimo. Da odložimo.

Zato na svojem profilu ustvarjam prostor, kjer lahko ženske samo napišejo, kar jih teži.
In vedno znova slišim, kako zelo “paše” to dati ven ∼ brez nasvetov, brez sodbe.

Zato te spodbujam: povej. Prijateljici. V skupini. Na ženskem krogu. Na terapiji. Ali na strokovno vodenem pogovoru.

Verjemi: že to, da poveš, lahko nekaj premakne.

Petra

08/04/2026

Danes sem se zamislila, ko sem prebrala vprašanje neke mamice o tem, koliko imajo ostale “partnerjeve pomoči pri vzgoji in varstvu otrok”.

Seveda me je najprej zbodlo v oči, da se naslavlja pomoč partnerja ~ torej očeta teh otrok.

“Ali mora ženska res vse sama?” se sprašuje avtorica in pove, da se počuti nesposobno, ker ne zmore.

Prav to je glavni problem sodobnega materinstva. Da mame najprej pomislijo, da je z njimi nekaj narobe.

Dejstvo je, da razlogi običajno ne izvirajo iz osebne nesposobnosti. Izvor je v tem, kako razumemo skrb za družino: kdo je zanjo odgovoren in v kakšnih razmerah se ta skrb sploh izvaja.

Govorim o tem, da je skrb za družino še vedno zelo privatna stvar, vezana na osnovno družinsko celico. Ali bolje rečeno: na mamo te družine.
Istočasno so zahteve glede te skrbi izredno visoke.

Okoliščine, v katerih materinijo sodobne matere, so torej:
~ visoka pričakovanja, kaj vse mama mora in česa ne sme
~ odgovornost za otroke, ki je v praksi večinoma na njej
~ izoliranost družine, kjer pomoč skupnosti ali širše mreže ni samoumevna

Pričakovanja do očetov so drugačna. Njihova vključenost je pogosto razumljena kot izbira, ne kot samoumevnost in družba tega ne problematizira.

Kriteriji za “dobrega očeta” so bistveno nižji kot pri mamah.

Pobuda za spremembe v smeri bolj enakovredne razporeditve skrbi pa redko pride z njihove strani.

Namesto da se mame sprašujejo, kaj je z njimi narobe, ker ne zmorejo same nositi vsega, bi morda lahko začeli gledati drugam.

Ne v to, kaj mami manjka, ampak v to, kako je sploh postavljeno, da na koncu nosi največ.

Petra
📸 Pinterest

01/04/2026

Si vedela, da sem dala odpoved in ostala prva leta po porodu doma, sin pa ni šel v vrtec do skoraj četrtega leta?

Zame je bila ta odločitev varna. Lahko sem sledila temu, kar sem v tistem trenutku čutila, da je prav za našo družino.

Bi to svetovala vsaki mami? Ne.
Bi rekla, da je to edina prava izbira? Ne.

Ko pripovedujemo svojo zgodbo, pogosto pozabimo na nekaj pomembnega: da niso vse izbire enako dostopne in enako varne.

Zato pogosto berem komentarje v debatah med mamami, ki so zelo enostranski.

Kar zame deluje kot izbira, je lahko za drugo žensko tveganje.
Razlog za to ni vedno viden.
Včasih ga niti same ne prepoznamo.
Včasih pa o njem preprosto ne govorimo.

Gre za privilegije in moč, ki jih imamo in ki določajo, kaj si sploh lahko “izberemo”.
Če svojo izbiro predstavljamo kot edino pravo, lahko nevede v drugih zbudimo krivdo ali jih usmerimo v odločitve, ki zanje ne bodo dobre.

Previdnost pa velja tudi v drugo smer.
Ko poslušamo mnenja, zgodbe ali nasvete drugih, je pomembno, da ohranimo zdravo mero skepticizma in se vprašamo: Ali bo to delovalo zame?

Petra

27/03/2026

“Kaj sploh je ta materinska krivda?”
se je glasilo ono od vprašanj, ki sta mi jih zastavili Maja in Uršula iz podcasta

Na to vprašanje smo odgovorile ~ pa tudi marsikaj drugega smo povedale.

V komentarju pod to objavo najdeš povezavo do epizode, v kateri sem bila gostja v tem mesecu.

Kako pa ti doživljaš krivdo v materinstvu? Je pogosta? Ali mogoče sploh ne veš, kaj je to? 😉

Petra

20/03/2026

Res je, da so najine risbice velikokrat namenjene temu, da osvetlijo tiste manj prijetne, a resnične plati materinstva.

Današnja pa je povabilo, da se za trenutek ustavimo tudi pri nečem drugem. Pri družini, ki smo jo ustvarili. Pri partnerju, ki z nami nosi breme vsakdana. Pri očetu, ki je del življenja naših otrok.

Če doživljamo materinstvo kot naporno, ne pomeni, da ne cenimo opore v njem ~ oboje je lahko del iste izkušnje.

Lara & Petra

Ilustracija: Lara Kastelic, IG

Za več risbic sledi profiloma Mother Nature Slovenija in Celovredna

11/03/2026

Eno od pričakovanj v materinstvu je, da je mama tista, ki bo (tudi takrat, ko stvari ne delujejo) še vedno poskušala držati vse skupaj.

Ko ženska pove, da ima izzive s partnerjem, ki skoraj ničesar ne prispeva pri skrbi za dom in otroke, hitro dobi nazaj komentarje v stilu:

“Treba se je pogovoriti z njim.”
“Zakaj si to dopustila?”
“Morala si boš razčistiti v glavi.”

Na ta način tudi reševanje problema postane del njenega mentalnega bremena.

Na neopazen način se zgodi premik: problem se premakne z vedenja moškega na ravnanje ženske.

To se v razpravah o materinstvu dogaja zelo pogosto. Ženska opiše sistemski problem, skupnost pa ga prevede v osebno odgovornost ženske.

Kaj pa, če bi se namesto vprašanja “kaj dela ženska narobe in kaj lahko izboljša?” začeli spraševati nekaj drugega:

Kako to, da so pričakovanja do moških v starševstvu še vedno drugačna kot do žensk?

Petra

07/03/2026

Nova risbica za mamo.

Marec je za mame poseben mesec.

Rože, voščila …
in pregled otroških omar.

To ni samo zlaganje oblačil.
To je tudi razmišljanje, načrtovanje, primerjanje velikosti in skrb, da bo vse pravočasno pripravljeno.

V večini družin to počne mama.

Ampak mogoče bo nekoč drugače.

Mogoče bo ob tej mizi stalo več rok.

In bo tudi to postalo to, kar v resnici je: skupna skrb za družino —
ne samo nevidno delo mame.

Lara & Petra

Ilustracija: Lara Kastelic

03/03/2026

Materinstvo ni samo osebna izkušnja.
Je tudi družbeni sistem.

In dokler ga gledamo samo kot osebni izziv, bomo popravljale sebe ~ namesto da bi razumele kontekst.

Prav družbeni kontekst naredi veliko spremembo v tem, kako se vidimo kot mame.

Na tem profilu govorimo o tem.
Strokovno.
Jasno.
Brez obtoževanja posamezne mame.

Če želiš razumeti, zakaj je tako težko, si na pravem mestu.

Sledi strani Celovredna , da bodo vsebine prišle do tebe.

Se bereva,
Petra

24/02/2026

Se kdaj vprašaš, zakaj si tako izčrpana, čeprav imaš svojega otroka rada bolj kot karkoli na svetu?

Zakaj občutiš krivdo, ko potrebuješ čas zase?
Zakaj se ti zdi, da si v svojem življenju “samo še mama”?
Zakaj se ti zdi, da je vse na tebi - pa sploh ne znaš razložiti, kaj točno?

Zdravo. Jaz sem Petra.
Sem mentorica za mame.
Že več let raziskujem materinstvo tudi kot družbeni pojav - ne le kot osebno izkušnjo.

Na tem profilu ne boš našla receptov za bolj organiziran dan, dom ali bolj poslušnega otroka.

Tukaj govorimo o miselnem bremenu materinstva.
O nevidnem delu.
O krivdi, ki ni nastala v tebi, ampak si jo prevzela.
O tem, zakaj se ob vsem trudu še vedno počutiš, kot da nisi dovolj.

Verjamem v moč:
∼ prepoznave (kaj se mi zares dogaja?)
∼ umestitve v širši kontekst (to ni samo moja zgodba)
∼ razločevanja (kaj je moje in kaj mi je bilo naloženo)
∼ mikro premikov (ne hitrih rešitev, ampak zavestnih sprememb)

Ne učim te, kako postati “boljša” mama.
Učim te, kako prenehati verjeti, da si slaba.

Če si pripravljena pogledati materinstvo tudi kot družbeni konstrukt - ne samo kot osebni izziv - si tukaj na pravem mestu.

Da bodo vsebine res prišle do tebe, potem stisni “sledi” Celovredna .

Če si to že naredila, pa …
… Dobrodošla!

20/02/2026

Zadnje čase veliko razmišljam, kako govoriti o temi, ki jo vidim kot enega ključnih razlogov za napetosti v partnerstvu.

Kako jo predstaviti tako, da je razumljiva. Konkretna.
In hkrati brez napadanja moških ali nalaganja krivde ženskam.

Mene ne zanima iskanje krivca pri posameznem paru.
Zanima me razumevanje vzorca, ki vpliva na dinamiko partnerjev in staršev.

Materinstvo ni (samo) osebna izkušnja.
Je družbeni sistem z nevidnimi pričakovanji, vlogami in razporeditvijo odgovornosti, ki se pogosto vzpostavi še preden se o njej sploh pogovorimo. Običajno jo prevzame mama, saj to spada k njeni vlogi.

Vloga očeta dopušča izbiro in več svobode. Tudi če si partnerja naloge razdelita, je odgovornost pogosto še naprej na strani mame.

Ko o tem govorim, ne govorim proti moškim. Tudi ne zanikam, da so danes dosti bolj vključeni, kot 30, 40 ali 50 let nazaj.

Naslavljam pa dinamiko, ki jo mnogi živimo, ne da bi jo znali poimenovati.

Če to bereš kot napad, to ni moj namen.
Če se v tem prepoznaš, nisi sama.

Petra

17/02/2026

Ko ženska postane mama, se njeno življenje spremeni zelo konkretno:
njen spanec, njeno telo, njen čas, njena razpoložljivost, njena pozornost.

In zelo hitro se ob tem pojavi še ena skrb:
da se partner ne bi počutil odrinjenega.

Zato ga vključuje. Razlaga. Pomirja. Prevede, kaj se dogaja. Pazi, da ne bi bilo konflikta.
Pogosto še preden sama razume, kaj se dogaja z njo.

Temu redko rečemo delo.
Ampak je - čustveno delo.

Ni problem, da želimo odnos ohraniti povezan.
Problem je, da ženska to začne nositi že v trenutku, ko bi morala tudi sama “biti nošena”.

Če si se v tem prepoznala, nisi naredila nič narobe.
Samo vstopila si v vlogo, za katero nas nihče v resnici ne pripravi.

Kako pa si ti doživljala prve tedne po rojstvu?
Si imela občutek, da moraš skrbeti tudi za to, kako se v novi situaciji počuti partner?

Petra