04/04/2026
*MINLJIVOST NAŠEGA ŽIVLJENJA
Danes sem srečala meni ljubo osebo,
ki je dolgo, predolgo nisem videla.
Niti sekunde nisem kolebala,
ali naj grem in jo objamem ali naj ostanem
in se skrijem.
Ker življenja ne jemljem samoumevno,
sem v trenutku, ko sem jo zagledala,
stopila ven iz avta, šla naravnost do nje
in jo toplo objela za vsa leta, ki so se zgodila od takrat, ko se nisva več videli.
Mnogokrat sem pomislila nanjo.
Kako bo, ko se spet srečava.
Priznam, pojma nisem imela, kako bi odreagirala.
Morda še teden nazaj bi obsedela in se skrila.
Morda še dva dni nazaj, bi mi začelo biti srce in ne bi vedela kaj naj storim.
In zdaj vem, da je moral biti točno ta trenutek, da se ponovno vidiva.
Kajti uzrla sem se v njenih očeh.
In to sem lahko storila šele zdaj.
Ko sem zares izpustila.
Ko sem zares izpustila vsa pričakovanja do ljudi.
In si dovolim biti in živeti Ljubezen.
Srečanje je tako lahko postalo čista komunikacija ljubezni dveh duš, ki si zreta v oči in si povesta še mnogo mnogo več kot pa samo besede, ki jih spregovorita.
Od nekdaj se sprašujem kakšen odtis pustim v drugih ljudeh.
Ker zadnjih nekaj let mi ni bilo prijetno.
Zadnjih nekaj let sem bila vedno za vse kriva.
Zadnjih nekaj let nisem uspela izvabiti tistega iskrenega nasmeha na tvojem obrazu.
In zadnjih nekaj let sem si dovolila, da je to bila moja odgovornost.
Zdaj pa končno razumem, čutim in vem, da smo za svoje odtise v nas samih odgovorni prav mi sami.
In kakšno sled pustimo v drugih ljudeh?
Takšno, kot jo puščamo v nas.
Zato smo lahko vsako jutro hvaležni, ker nam je življenje podarilo nov dan, novo priložnost, da naredimo korake.
Korake naproti Sebi.
Lahko so takšni majhni, komaj opazni ampak verjemi mi, da ko bodo zavestno in čuteče narejeni v smeri naše Duše, takrat bodo postali tisti pravi in iskreni v Ljubezni.
In takrat nas minljivost našega življenja ne bo več skrbela.
Ker vemo, da smo naredili vse, kar se je narediti dalo.
Če pa je še kanček dvoma, se tudi temu lahko poklonimo in si dovolimo povedati še tisto, kar bo našo dušo olajšalo.
In s sončnim zahodom bomo vedeli.
Vedeli bomo ali smo pomirjeni s Seboj.
Nato pa nas bodo še male pikice na črnem nebu opomnile, da je svetloba vedno v nas samih.
In ta vedno sije iz naših oči. In razsvetli poti, ki jih hodimo. V minljivost našega življenja.
Beatrice Di Sija
