01/06/2026
Danes bom z vami delila nekoliko daljši zapis. Vseeno vas prosim, da si vzamete nekaj minut in ga preberete v razmislek.
Moja družina se trenutno sooča z izgubo. S smrtjo. S končnim trenutkom življenja. Z zaključkom neke poti.
To nikoli ni enostavno.
Danes pa sem ponosna nase in na moža, da sva lahko otrokoma brez predsodkov, brez strahu in brez olepševanja predstavila tudi ta del življenja.
V sodobnem času smo se od smrti zelo oddaljili. Tako zelo, da si pogosto ne dovolimo niti žalovati. Bedenje ob umirajočem, slovo od pokojnika, molitev, stisk roke, tolažilna beseda ... Le redki starostniki danes še doživijo takšno bližino svojih najdražjih v zadnjih trenutkih življenja.
Ker se smrti bojimo in ker se bojimo vsega, kar prinaša, se pogosto obrnemo stran. Pokličemo zdravnike in prepustimo njim tisto, kar bi včasih opravila družina. Človek umre sam, stran od svojih bližnjih, v sterilni sobi, ob piskanju naprav.
Ne trdim, da to ni včasih prava pot. A velikokrat je tudi naš beg.
Ko pride konec, naredimo seznam opravil, ki jih je treba postoriti, in pridno kljukamo eno za drugo. Ko je zadnja naloga opravljena, ko je pogreb za nami, se vrnemo domov in se poskušamo čim prej vrniti na stare tire, kot da se ni nič zgodilo. Čim bolj se zaposliti. Čim manj misliti. Čim hitreje utišati bolečino.
Tako smo pozabili sedeti s svojo žalostjo.
Ne dovolimo si več, da nas preplavi. Da nam stisne srce. Da stečejo solze. Da nas očisti in nam pomaga izreči slovo.
Srčno si želim, da b***a moja otroka znala žalost prepoznati kot del življenja. Da je ne b***a odrivala stran, ampak jo b***a znala sprejeti, objeti, pozdraviti in jo, ko bo prišel pravi trenutek, tudi spustiti.
To želim tudi vam.
Vida, počivaj v miru. Naj ti bo lahka rodna gruda. 🖤🕯️
